»Prihajam iz ribiške družine in vem, kako težko je ujeti ribo, ljudje tega včasih ne razumejo.«  

Kljub veliki prepoznavnosti tako v domači Hrvaški kot tudi širši regiji je David Skoko skromen družinski človek, ki najraje kuha za domače. »Najraje kuham za svojo družino. Že več kot dvajset let v naši mali konobi kuham na zelo svoboden način. Tam kuham, kar želim in kakor želim,« pravi kuhar, katerega restavracija oziroma bolje rečeno konoba je bila pred leti razglašena za najboljšo restavracijo na Hrvaškem. Ob tem pravi, da njihove misli in cilji niso usmerjene v nagrade in se z njimi tudi ne hvalijo. Njihovi gostje to cenijo, spoštujejo pa tudi dejstvo, da priprava sestavin ni zapletena in jim jih na krožniku ne predstavljajo zamaskiranih v drugo podobo.

Dnevni ulov sestavlja meni

Včasih je meni družinske konobe slonel na dnevnem ulovu, predvsem ulovu Davidovega očeta. Z razvojem in priljubljenostjo se je to seveda spremenilo. »Na začetku je bilo tako, da je kuhinja temeljila samo na našem ulovu. Batelina je vse leto vsak dan napolnjena in na žalost ne utegnemo ujeti dovolj za svoje potrebe. Recimo, da pride okoli 50 odstotkov rib iz našega ulova. Školjk, plavih rib, inčunov, sardel, skuš ... Tega ne lovimo in jih zato odkupujemo od drugih ribičev. V širši družini imamo tri ali štiri ribiče z drugimi ladjami, zato jemljemo tudi od njih. Seveda kupujemo ribe, a zgolj lokalne. Ko smo leta 2000 začeli, smo ponujali zgolj lasten ulov, saj je bil takrat naš cilj, da prodamo svoj ulov, pripravljen na način, ki smo ga poznali doma, za najboljši možen denar,« nam je v pogovoru zaupal David, ki dodaja, da meni pri njih sicer obstaja, a si ga gostje redko ogledajo. »Temeljimo na svežem dnevnem ulovu, ta meni pa ni tako razigran. Imamo serijo hladnih predjedi, dve ali tri vrste marinade, nekaj solat, ribjo pašteto, karpačo ... Znotraj teh jedi pa menjamo živila. Danes je pašteta morskega psa, jutri bo ugorjeva ... Ne menjamo menija, temveč živila, ki so takrat dostopna.«

Popoln izkoristek

Vse ribe imajo pri njih, ko ustvarjajo in kuhajo, enako vrednost, saj želijo vsako najbolje izkoristiti. Če delajo filirane sardele in jim ostanejo kosti, jih ocvrejo in ponudijo čips iz kosti ali jih porabijo za omake. Razlog? Ribiška vzgoja, pri kateri je bil izkoristek ulova še kako pomemben. »Stvar je v tem, da vem, koliko je moj oče delal, da je prinesel te ribe. Če prinese majhno ribo, jo moram dobro izkoristiti, da poplačam njegovo delo.«
Ravno v tem se David Skoko razlikuje od številnih stanovskih kolegov. Kuha in ustvarja s sestavinami, s katerimi je odraščal, in jih spoštuje na drugačen način. Njegova ljubezen do morja pa se občuti tudi na njegovih krožnikih.