Hrvaška
Najlepša ulica v Ljubljani?
Nekoč temačna in prav nič privlačna ulica v središču Ljubljane se je po zaslugi direktorja Mini teatra Roberta Waltla v desetih letih spremenila v najlepšo in najbolj fotografirano ulico naše prestolnice.
Njeni posnetki krožijo po svetovnem spletu in v turističnih publikacijah, še pomembnejša od zunanje lepote pa je notranja lepota, ki jo je prinesla stanovalcem s tem, ko jih je zbližala. Veliko popoldnevov in večerov se namreč spontano dobijo in vsak prinese kaj za pod zob. Enkrat na leto (26. junija) pa pripravijo zabavo celotne ulice pod imenom Križevniški sosed, na katero so vabljeni vsi Ljubljančani in gostje našega glavnega mesta. Obiskovalce bodo tudi letos čakali številni dogodki za vse generacije, mnogi od njih pa bodo ugodili prošnji organizatorjev in s sabo prinesli svoje lončnice, ki bodo krasile najlepšo ulico v Ljubljani. O ulici, na kateri je – med drugim – živela družina Blaža Crobatha, očeta pesnice Luize Pesjak ter prijatelja in mecena Franceta Prešerna, ki je sem hodil ne le k prijatelju, ampak je tukaj spoznal tudi svojo ženo Ano Jelovšek, s katero je imel tri otroke, smo se pogovarjali z Robertom Waltlom.
Kako to, da ste se sploh odločili za transformacijo Križevniške ulice?
Že ko smo z mojim, Ivičevim (režiser Ivica Buljan, op. p.) in denarjem Norveškega finančnega mehanizma ob podpori donatorjev tu začeli fizično graditi gledališče, sem začel raziskovati Križevniško ulico. Želel sem si gledališče prenesti na ulico oziroma k sosedom. Prva naloga je bila zgodovinsko raziskati, kdo je živel na tej ulici. Odkril sem fantastične podatke o kulturni zgodovini na teh dvesto metrih ulice.
Na njej so nekoč živeli ribiči, ki so spodaj v Ljubljanici lovili ribe in tukaj sušili mreže, živelo, deloval ali ustvarjal pa je tudi cel kup za nas Slovence pomembnih osebnosti – od Prešerna, Kosovela, Cankarja, Linharta, Valvazorja, kemika in nobelovca Pregla do slikarja Jelovška, kiparja Robbe, kroga okrog Prešerna: mecena Blaža Chrobatha, njegove hčere Luize Pesjak, Čopa, Smoleta, Ane Jelovšek in tako dalje. Malo niže se je priženil Vladimir Pavšič - Matej Bor. Tam čez pa je pri opernem režiserju in igralcu Cirilu Debevcu svoje zadnje ljubljanske dni preživel pesnik Srečko Kosovel, pri katerem so se v literarnem krožku I. Cankar zbirali najpomembnejši mladi literati in intelektualci tega časa.
Fasciniran sem bil zaradi Zoisovega krožka in celega kupa ljudi, ki so zahajali v njegovo hišo. Od papeža, ko je davno nekoč obiskal Ljubljano in je spal v Zoisovi palači, pa do Metternicha, ko se je udeležil znamenitega ljubljanskega kongresa Svete alianse. Našel sem tudi nekatere anekdotične dogodke iz tistih časov. Metternich je recimo po bivanju in gostitvi v Zoisovi palači v svojih spominih zapisal, da je bila Zoisova žena grda kot sedem smrtnih grehov, prav tako pa tudi njuni otroci. Prebivalcem in Ljubljančanom smo želeli predstaviti zgodovino in kulturni potencial ulice, jih v newyorški maniri spraviti na ulice, da se začnejo družiti in da so ponosni na izročilo Križevniške. Najprej sem se povezal predvsem z Denisom Petrovičem, mladim arhitektom iz Shambale, in kasneje še z Robertom iz Uredništva pričesk in nastala je prva zamisel za ozelenitev Križevniške, kjer je pomagal tudi MOL in podžupan Koželj. Postavili smo klopi, posadili prvo drevje in rože.
Kako so ozelenitev sprejeli stanovalci?
Ko smo začeli projekt Križevniška, je bilo eno izmed mojih opažanj tudi to, da sosedje ulice skorajda ne uporabljajo kot skupnega prostora, ki pripada vsem. Imel sem občutek, da so vsi hiteli v svoje domove in se zapirali v svoje atrije. Zdelo se mi je izjemno pomembno izboljšati medsosedske odnose in sosede privabiti na različna druženja na ulici in seveda tudi v Mini teater. Tako smo začeli najprej s kuhanjem kave, temu so sledile druge pijače, potem je kakšen sosed prinesel kaj za pojesti: na ulici imamo enega najboljših ljubljanskih pekov bureka Ljuana Selimija, imamo ljudi različnih nacionalnosti in je torej kulinarika postala zelo raznovrstna. Lani se je na ulico priselila igralka Barbara Vidović in prinesla novo energijo in veselje. Tako se zdaj družimo veliko popoldnevov in večerov, ko se spontano dobimo in vsak kaj prinese. Vse to skupaj pa je kulminiralo v idejo, da enkrat na leto (26. junija) pripravimo zabavo celotne ulice pod imenom Križevniški sosed, ki jo kot eno najboljših turističnih prireditev v Ljubljani podpira Turizem Ljubljana in na katero so vabljeni vsi Ljubljančani in gostje našega glavnega mesta.
Koliko vas na leto staneta ureditev in vzdrževanje ulice?
Sam projekt zelena Križevniška poleg tega, da vsako leto zahteva veliko finančnih sredstev za nakup novega zelenja, zemlje in presaditve, vključuje tudi vsakodnevno zalivanje rož, ki ga že vsa leta opravljata naša tehnika iz Mini teatra Matej Primec in Ivan Waltl, ki sta postala prava vrtnarja in strokovnjaka.
So vam kdaj kaj tudi uničili ali ukradli?
Križevniška ulica je bila žal zelo živahna tudi pozno ponoči, ko tukaj deloval nočni lokal Skalca. In žal vsi ponočnjaki niso bili dobronamerni do našega zelenja, loncev in cvetja, tako da smo imeli kakšne noči prave uničevalske pohode po ulici. Nekoč so nam vandali prevračali naše samokolnice, posajene z dišavnicami in solato. V zadnjih letih so uničili ogromno našega zelenja, posod in glinenih loncev. Da o bruhanju in divjanju ne izgubljam besed. To nas seveda zelo žalosti, škode pa raje ne omenjam, saj nam nihče ne more nadomestiti razbitih loncev niti dreves, ki rastejo več let in jih polomijo v eni noči.
Seveda pa je bilo tudi kar nekaj kraj naših rož in drevja. Ljudje se očitno ne morejo upreti uničevanju in kraji, ne zmorejo zgolj uživati v lepem. Na vse torej naslavljamo prošnjo, da na Križevniško prinesete kakšno drevo, cvetico, posodo, zemljo, lahko pa v beli poštni nabiralnik na stavbi Mini teatra tudi donirate denar za urejanje in vzdrževanje najlepše ulice. Seveda pa ste dobrodošli tudi, če pridete brez tega in zgolj uživate pri nas.
Galerija
